Tokrat me ni zbudilo petje ptičev, ampak ropot iz stopnišča. Zgleda, da nisem bil edini gost to noč. Sicer sinoči nisem srečal nobenega gosta v koči, so verjetno že prej bili v svojih sobah. Pa se še jaz odpravim v sobo s kaminom.
Za mojo včerajšnjo mizo že sedi družinica, dva odrasla, dva otroka, in veselo pospravlja zajtrk. Sedem za sosednjo mizo in naročim zajtrk. V kaminu ogenj že veselo plapola. Po zajtrku se s skodelico kave odpravim pred kočo, da še enega pokadim. Vremenarji so tokrat zadeli v nulo. Jasno nebo brez oblačka, na okenski polici termometer kaže devet stopinj pod ničlo. Niti ni tako hudo mrzlo; pričakoval sem večji mraz. Pozdravim še oskrbnika in se s čelado na glavi ter cepinom v roki odpravim proti vrhu. Na planinskih čevljih imam tudi dereze, za vsak slučaj, če bi bila pot do vrha kje pomrznjena. In končno vrh. Še zadnji, ki mi je manjkal v mali beležki, kjer so zapisani vsi vrhovi naše dežele. Poiščem škatlico z žigom in ponosno pritisnem še zadnji žig. Dobro, da imam s seboj še tinto, saj je žig čisto suh zaradi vetra in mraza. Vpišem se še v knjigo obiskov in sedem na zasneženo skalo. Deset let sem potreboval, da sem osvojil vse vrhove.
Ja, tisti lovci na žige to naredijo lahko v enem letu, jaz pa lepo počasi in to z užitkom. Ko tako dirjaš gor in dol, z vrha na vrh, planinstvo v slovenskih gorah pozimi – nasveti in oprema izgubi svoj čar: sploh ne opaziš okolice, narave, nič ob svoji poti. Ne vidiš rožic, ki rastejo po travnikih, ne opaziš gamsa, ki na sosednjem pobočju skače sem ter tja. Nič, samo tisto kovinsko škatlo z žigom vidiš. To je vse. Še zadnji pogled v dolino in počasi se odpravim proti domu. Sestop bo malček težji kot vzpon. Previdno in počasi pa bo.