Nekega pomladnega dne, ko so se prve češnje razcvetele, sem sina povabil na kavo. Sedela sva na terasi lokala in opazovala, kako sonce počasi barva strehe mestnih hiš v tople odtenke. Po nekaj uvodnih besedah sem segel v torbo in mu podal mapo z listinami. Pogledal me je presenečeno.
Kaj je to, me je vprašal. Povem mu, da je to darilna pogodba in da je stanovanje v centru mesta zdaj njegovo. Za hip je utihnil. Pogled mu je šel iz mape vame, potem pa spet nazaj. S solznimi očmi je lahko samo še tiho vprašal, če mislim resno. Tudi jaz ganjen sem samo prikimal. Poglej, leta bežijo in prav je, da se že zdaj začneš učiti, kaj pomeni imeti nekaj svojega. To stanovanje sem kupil pred mnogimi leti, z garanjem in odrekanjem.
V njem sem živel vse dokler se nismo preselili v hišo. Ni veliko, a je svetlo, lepo vzdrževano in na odlični lokaciji. Sine se mi je zahvalil in videl sem, kako ponosen je. In tudi videl sem, da razmišlja, da bi ga takoj prodal in si kupil avto. Že je hotel to povedati, ko sem ga takoj prekinil. Premoženje, kot so nepremičnine, niso nekaj, kar se prodaja ob prvi priložnosti. Lahko ti prinesejo veliko več, če z njimi preudarno gospodariš. Lahko jih oddajaš in dobivaš stalen mesečni dohodek. Lahko jih obdržiš kot zavarovanje za prihodnost. V življenju pridejo tudi nepredvideni dogodki, ko boš hvaležen, da imaš nekaj trdnega pod nogami. Zato se nepremičnine ne prodajajo kar tako, kot štruca kruha recimo. Sin me je poslušal in zamišljeno gledal v daljavo.
Prikima je, prav imaš oče, to ni le stanovanje, to je odgovornost in priložnost. Od tistega dne naprej je skrbno spremljal trg, kjer se nepremičnine prodajajo, stanovanje je oddal zanesljivemu najemniku in vsak mesec pametno vlagal prihodke. In ko sva naslednjič sedela skupaj, mi je rekel, da zdaj razume, zakaj si mi dal to darilo s takšnim nasvetom. To ni bila le pogodba, to je bila šola za življenje. in prav to sem si želel.