Pred nekaj meseci sem se končno preselila v novo najemniško stanovanje. Navdušenje je bilo ogromno. Nov začetek, novi prostori, nova energija. Stanovanje je imelo velika okna, kar se mi je na začetku zdelo idealno. Svetlo, odprto, z razgledom na ulico in nekaj dreves. Prvi večer sem sedela na kavču, pila čaj in opazovala sončni zahod. Romantično, skoraj filmsko.
A že naslednje jutro je vsa ta romantika izginila. Ko sem odprla oči, me je skoraj oslepila močna svetloba, ki je prodirala naravnost v mojo spalnico. Poleg tega sem hitro ugotovila, da sosed čez cesto zlahka vidi v moje stanovanje, še posebej zvečer, ko so luči pri meni prižgane. Ni trajalo dolgo, da sem dojela, da potrebujem senčila.
Ker sem bila omejena z najemniškim proračunom, sem začela raziskovati cenovno dostopne rešitve. Najprej sem kupila papirnata senčila, tista, ki jih prilepiš z obojestranskim trakom. Niso bila najbolj trpežna, ampak so takoj naredila razliko. Vsaj zjutraj me ni več prebudilo sonce in tudi občutek zasebnosti je bil boljši.
Kasneje sem investirala v nekoliko bolj kakovostna senčila, ki jih lahko dvigneš in spustiš po želji. Stanovanje je v trenutku postalo bolj domače. Nenadoma sem se počutila bolj zaščiteno pred radovednimi pogledi in hkrati mi ni bilo treba popolnoma zatreti svetlobe.
Zdaj vem, kako pomembna so dobra senčila. Niso le estetski dodatek, temveč del vsakdanjega udobja. Dajejo občutek intime, topline in nadzora nad prostorom. In vsakič, ko jih zjutraj odprem ali zvečer spustim, se počutim, kot da imam svoj kotiček pod nadzorom. Majhen, a popolnoma moj svet.
Odkar imam senčila, se je tudi moj vsakdan nekoliko umiril. Jutra so bolj počasna, ker me ne prebuja več nenadna svetloba. Zvečer pa lahko končno prižgem luč brez občutka, da me sosedje opazujejo. Presenetilo me je, kako hitro prostor postane bolj oseben, ko ga zakriješ pred zunanjim svetom. Zdaj senčila ne vidim več kot malenkost, ampak kot tisti kos doma, ki mi omogoča mir, zasebnost in toplino.