Nikoli ne bi rekla, da bo ravno podstavek za torto sprožil toliko čustev v meni. Pa ne zaradi svoje funkcije, ampak zaradi zgodbe, ki se skriva za njim.
Pred nekaj leti sem prvič spekla torto za mamin rojstni dan. Nikoli nisem bila ravno neka vrhunska kuharica in še manj vešča peke, ampak sem si zaželela, da bi naredila nekaj posebnega za spremembo. Zbrala sem recepte, kupila sestavine in se pogumno lotila izziva. Bila sem vsa ponosna, ko sem jo dokončala. Čeprav je malo visela na eno stran, in krema ni bila ravno umetniško namazana, je bila zame popolna.
Potem pa sem jo želela postaviti na mizo in ugotovim, da nimam podstavka za torto. Vse sem imela: torto, svečke, celo tisto smešno tortno figurico, ki sem jo našla v eni izmed trgovin s pripomočki za peko čisto po naključju. A nič, kar sem imela doma in na kar bi torto lahko postavila, ni zgledalo dovolj dobro. Panično sem premetavala kuhinjske omare, vse dokler nisem našla starega, rahlo opraskanega steklenega krožnika, ki je bil še mamino poročno darilo. Prav ta je postal moj prvi podstavek za torto.
Ko sem torto položila na podstavek za torto in jo nesla mami, sem skoraj pozabila na vse pomanjkljivosti. Njene oči so se zasvetile, ne zaradi torte same, ampak zaradi tega podstavka. Rekla je, da je na njem zadnjič jedla torto približno pred dvajsetimi leti. Ne vem, če si lahko predstavljate, kakšna čustva to sproži v človeku.
Od takrat imam doma pravi podstavek za torto, kupljen in lepo shranjen. Ampak iskreno, najlepše in najbolj posebne torte še vedno nosim na tistem starem, ki je zdaj postavek za torto za posebne priložnosti. Ker me spomni, da ni pomembno, kako popolna je torta, ampak komu jo spečeš. In kako nekaj tako preprostega, kot je podstavek za torto, lahko postane del spomina, ki ostane za vedno.
In prav to je tisto, kar mi je ostalo. Ne recept, ne okus, ampak trenutek. Tisti pogled, tista nežna solzica v kotičku oči. In vse zaradi enega starega podstavka.